KOKOŠ

Jan 8

ZNAČAJSKE LASTNOSTI KOKOŠI

Vodilni svetovni znanstveniki, ki proučujejo obnašanje živali, vedo povedati, da so kokoši radovedne, socialne živali, katerih kognitivne sposobnosti, ki vključujejo učenje, spomin, sklepanje, reševanje problemov, sprejemanje odločitev, ne zaostaja za kognitivnimi sposobnostmi mačk, psov ali celo nekaterih primatov. Dovršijo lahko kompleksne miselne naloge, učijo se z opazovanjem drugih, kažejo samokontrolo v smislu, da se odpovejo takojšnji zadovoljitvi neke potrebe v zameno za doseganje poznejše koristi. Doumejo povezave vzrok-posledica in razumejo, da objekti še vedno obstajajo, čeprav smo jih umaknili iz njihovega vidnega polja. Medsebojno komunicirajo z vsaj 24 različnimi glasovi ter več vizualnimi izkazovanji. Kokoši so socialne živali z izraženo potrebo po združevanju v skupine. Zelo rade preživljajo dneve skupaj, ko brskajo za krmo, si čistijo perje in izvajajo prašne kopeli, počivajo na gredah ali ležijo na soncu. V skupini si ustvarijo hierarhijo, v kateri so petelini uvrščeni nad kokoši. Pri jarkicah se socialna hierarhija vzpostavi pri starosti 10 do 12 tednov, pri petelinčkih pa med 12. in 16. tednom. Položaj v hierarhiji se vzpostavlja z boji. Zmagovalec kaže svojo premoč z grožnjo in kljuvanjem, poraženci pa svojo podrejenost z umikom in ponižno držo. Na socialno hierarhijo oziroma tako imenovani kljuvalni red vpliva vrsta dejavnikov, med katerimi velja izpostaviti psihične lastnosti živali (agresivnost), zdravje, utrujenost, starost, izkušnje, mesto srečanja, prisotnost zaupanja vrednih sovrstnikov na sam videz živali (večji greben, velikost telesa, bujnejša operjenost).

Medsebojno prepoznavanje kokoši poteka vizualno, po lastnostih glave. Vsaka kokoš pozna svoj položaj na socialni lestvici in lahko si zapomni obraze ter socialni rang za več kot 100 sovrstnic v jati. Pri divji kokoši je osnovna socialna enota petelin in 4-6 kokoši, jarkic in podrejenih petelinov. Prevladuje mnenje, da pri živalih ne moremo govoriti o osebnostnih lastnostih, vendar ljudje, ki preživijo veliko časa s kokošmi in znajo tudi opazovati, trdijo, da imajo te različne osebnostne lastnosti in lahko izkusijo niz kompleksnih emocij, vključno s strahom, pričakovanjem, zaskrbljenostjo in celo empatijo. Osebnostne lastnosti določene kokoši se pogosto navezujejo na njen položaj v hierarhiji kjuvalnega reda. Nekatere so družabne in pogumne, spet druge so bolj plašne in oprezne. Nekatere uživajo v človeški družbi, druge so bolj nedostopne, boječe in celo agresivne. Temperament kokoši je v marsičem odvisen od pasme, ki ji pripada. Tudi kokoši znajo biti edinstvene, ljubeče in zveste kot druge družne živali.

PREHRANA KOKOŠI

Prehrana odločilno vpliva ne le na zdravje kokoši, njihov razvoj, proizvodnost, dolgoživost in druge lastnosti, ampak tudi na kakovost in prehransko vrednost mesa in jajc. Ko se ukvarjamo s prehrano kokoši, moramo imeti pred očmi več ključnih točk:

Kakšno vlogo imajo različna hranila v telesu;
Kako hranila pridejo v telo oziroma kaj se dogaja s krmo v prebavilih;
Kaj se dogaja s hranili v telesu, v katerih procesih sodelujejo, kako ti procesi potekajo;
Kako žival zaužije krmo in vodo ter kaj vse na to vpliva;
Kako se potrebe živali po posameznih hranilih spreminjajo s starostjo, kako nanje vplivajo proizvodnost, okolje, zdravstveno stanje, ipd.;
Kakšna je prehranska vrednost različnih krmil in kakšne so možnosti njihove uporabe pri posameznih vrstah in kategorijah živali;
Poznavanje načinov in tehnike krmljenja ter opreme za krmljenje posameznih kategorij živali.

Kokoši potrebujejo za življenje, gibanje, rast in plodnost različne hranljive snovi, ki so nepogrešljivo potrebne, da lahko ti procesi normalno potekajo. Teh snovi je 50. Hranila so v telesu pomembna iz dveh plati: prvi so gradniki telesnih tkiv in snovi, ki dogajanja v telesu vodijo, po drugi strani pa tudi vir energije, ki je potrebna, da ti procesi v telesu potekajo. Pomankanje energije ali kateregakoli nepogrešljivega hranila ima vpliv na zdravje in proizvodnost živali. Vendar pa moramo biti pri prehrani pozorni tudi na to, da veliki pribitki hranil niso zaželeni, saj so včasih lahko še bolj škodljivi kot pomanjkanja.

Kokoši so vsejede, kar pomeni, da zaužijejo tako rastlinsko kot živalsko krmo. V naravi, kjer si kokoš krmo išče in izbira sama, zaužije poleg rastlin tudi žuželke, črve, ogrce, polže; lovi muhe, hrošče, mlade miši ipd. S tako pestrim izborom krme zato nimajo težav sestaviti obrok, ki omogoča njihovo preživetje. Vendar tovrsten obrok ne omogoča proizvodnosti živali, ki jo želimo doseči, ko živali ponudimo veliko najboljšega, tj. predvsem semen žit in stročnic, dobro izkoristljivih mineralnih snovi, vitaminov. Zauživanje krme je v veliki meri odvisno od njenega zaznavanja, ki je vsaj pri kokoših drugačno kot pri drugih domačih živalih. Kokoši se namesto na okus pri zauživanju krme zanašajo predvsem na vid in otip. Tako bi za kokoš lahko rekli, da ni sladokusec, ampak je z očmi in otipom. Kokoši izredno dobro vidijo le v svoji neposredni bližini, kar je zagotovo posledica prejšnje prilagoditve življenja v pragozdovih in grmičevju. Kokoši vidijo v barvah, kar njihovo sposobnost razločevanja krme z očmi še povečuje. Otip je drugi pomočnik pri zauživanju krme. Številne čutnice za otip v kljunski votlini, na jeziku in v žrelu omogočajo kokoši prepoznavanje velikosti, oblike, trdote in lastnosti površine krme. Krme med zauživanjem ne drobijo, saj je njihov način zauživanja podoben tistemu v naravi, tj. poberi in se umakni na varno. Prav zaradi tega se jim je med razvojem razvila golša, ki omogoča hitro zauživanje večjih količin krme, pobeg v varno zavetje in prebavljanje uskladiščene krme.